V preteklih treh člankih (Uvod v metode določanja transfernih cen, Metode določanja transfernih cen: Tradicionalne transakcijske metode ter Metode določanja transfernih cen: Metodi transakcijskega dobička) smo na kratko opisali ureditev transfernih cen v Sloveniji ter našteli možne metode določanja transfernih cen, ki jih urejajo Smernice OECD in Pravilnik o transfernih cenah. Predstavili smo tradicionalne transakcijske metode in metodi transakcijskega dobička za določanje primerljivih tržnih cen, ter primere njihove uporabe.
V četrtem članku predstavljamo še kriterije, ki jih je treba upoštevati, da izberemo najustreznejšo metodo za določanje primerljive tržne cene, in raziskavo, ki jo je družba A Tax International pripravila na področju transfernih cen v sodelovanju z davčnimi svetovalci iz izbranih držav Jugovzhodne in Srednje Evrope.
Izbor najustreznejše metode za določanje primerljive tržne cene
V skladu s slovensko zakonodajo mora biti najustreznejša metoda za določanje primerljive tržne cene izbrana ob upoštevanju naslednjih kriterijev:
prednosti in slabosti vsake metode;
primernosti posamezne metode glede na:
naravo povezanih transakcij, ki se ugotovi na podlagi analize funkcij, ki jih opravlja vsaka oseba v povezani transakciji (ob upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj);
razpoložljivosti zanesljivih podatkov, potrebnih za uporabo izbrane metode za določanje primerljive tržne cene; in
stopnje primerljivosti med povezanimi in nepovezanimi transakcijami ter zanesljivostjo morebitnih opravljenih prilagoditev primerljivih nepovezanih transakcij, potrebnih za odpravo razlik med povezanimi in nepovezanimi transakcijami.
Vsekakor se v praksi večkrat naleti na težave pri določanju pravilne metode transfernih cen. Lahko se zgodi, da kateri izmed zgoraj navedenih kriterijev ni ustrezen oziroma ni pravilno izpolnjen. V skladu s slovensko zakonodajo so za uporabo izbrane metode za določanje primerljive tržne cene notranje primerjave primernejše od zunanjih primerjav. Če se ob upoštevanju zgoraj naštetih kriterijev primerljivo tržno ceno lahko z enako zanesljivostjo določi tako z uporabo tradicionalnih transakcijskih metod kot z metodama transakcijskega dobička, ima uporaba tradicionalnih transakcijskih metod prednost. Metoda primerljivih prostih cen je metoda, ki ima prednost pred vsemi ostalimi metodami. V primerih, ko se metoda primerljivih prostih cen lahko uporabi, to navadno pomeni, da so na voljo neposredne in jasne primerljivke (npr. cenik).
Raziskava na področju transfernih cen družbe A Tax International v sodelovanju z davčnimi svetovalci iz izbranih držav Jugovzhodne in Srednje Evrope.
Družba A Tax International je opravila obsežnejšo raziskavo na področju transfernih cen, s katero je preučevala, kako ima 14 vključenih držav[1] urejeno področje transfernih cen, in ugotavljala, ali so med državami prisotne velike razlike. V okviru raziskave se je preverjalo tudi, kakšne metode določanja transfernih cen uporabljajo preučevane države in kateri metodi, če kateri, dajejo prednost pri uporabi. Razvidno je, da se večina preučevanih držav na področju določanja transfernih cen opira na smernice OECD, in da morajo davčni zavezanci neodvisno tržno načelo v transakcijah med povezanimi osebami dokazati z uporabo ene od petih predstavljenih metod.
Izjema velja za Črno Goro, kjer davčni zavezanci v skladu z domačo zakonodajo na področju davka od dohodka pravnih oseb lahko uporabijo le eno izmed treh tradicionalnih metod, saj preostalih dveh metod (tj. metoda porazdelitve dobička in metoda stopnje čistega dobička) njihova davčna zakonodaja ne pozna.
Tako kot Slovenija daje večina držav prednost uporabi tradicionalnim transakcijskim metodam, natančneje metodi primerljivih prostih cen. V Srbiji ter Bosni in Hercegovini to sicer ni zakonsko določeno, vendar kljub temu v praksi dajejo prednost metodi primerljivih prostih cen. Na Češkem, v Severni Makedoniji in v Albaniji ne dajejo prednosti nobeni izmed petih metod, pomembno je le, da izbrana metoda zasleduje cilj neodvisnega tržnega načela.
Opomba: [1] Preučevane države: Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Češka, Madžarska, Kosovo, Črna Gora, Poljska, Albanija, Severna Makedonija, Romunija, Slovaška in Bolgarija.
Ta dokument (in vse informacije do katerih dostopate preko povezav v tem dokumentu) je namenjen zgolj informiranju in ne predstavlja pravnega svetovanja. Prav tako so se lahko navedena dejstva od datuma objave spremenila. Pred sprejetjem ali izvajanjem kakršnih koli dejanj je potrebno pridobiti strokovno pravno svetovanje.