Metode določanja transfernih cen: Tradicionalne transakcijske metode

Updated: 6 days ago



V prejšnjem članku smo na kratko opisali ureditev transfernih cen v Sloveniji ter našteli možne metode določanja transfernih cen, ki jih urejajo Smernice OECD in Pravilnik o transfernih cenah. V tem članku se bomo posvetili prvemu sklopu metod določanja transfernih cen, in sicer t.i. tradicionalnim transakcijskim metodam.

Tradicionalne transakcijske metode:


  • Metoda primerljivih prostih cen;

  • Metoda preprodajnih cen; in

  • Metoda dodatka na stroške.


Tradicionalne transakcijske metode se v praksi najpogosteje uporabljajo, hkrati jim tudi slovenska zakonodaja daje prednost pred ostalimi metodami, saj nudijo najbolj neposredne in zanesljive dokaze za uporabo neodvisnega tržnega načela.


1. METODA PRIMERLJIVIH PROSTIH CEN


Z metodo primerljivih prostih cen se primerjajo cene, ki se zaračunajo za prodana sredstva oziroma za opravljene storitve povezanim osebam, s cenami, ki se v primerljivih okoliščinah zaračunajo za prodana sredstva oziroma opravljene storitve nepovezanim osebam.


Primerjava cen se lahko opravi na podlagi notranje primerjave – pri tem se primerjajo cene, dosežene med povezanimi osebami, s cenami, ki so jih dosegle povezane osebe (ali njihove povezane osebe) z nepovezanimi osebami. Uporabijo se lahko tudi zunanje primerjave, pri katerih se primerjajo cene, dogovorjene med povezanimi osebami, s tistimi, ki veljajo na trgu med nepovezanimi osebami (npr. primerjalna analiza, izdelki na borzi, javno dostopne baze, ...).


  • Praktični primer metode notranjih primerljivih cen:

Podjetji A in B sta povezani podjetji, medtem ko podjetje C deluje na trgu kot neodvisno podjetje. Podjetje A prodaja enako blago pod enakimi pogoji tako povezanemu podjetju B kot tudi nepovezanemu podjetju C. Pomeni, da bi morali biti transferna cena med povezanima podjetjema P2 in cena P1, ki je cena med nepovezanima podjetjema, primerljivi, da je neodvisno tržno načelo izpolnjeno.


  • Praktični primer metode zunanje primerljivih cen:

Podjetji A in B sta povezani podjetji, medtem ko sta podjetji C in D nepovezani podjetji (nepovezani v odnosu do A oziroma B, kot tudi nepovezani med seboj). Povezani podjetji določita transferno ceno P1, nepovezani podjetji pa neodvisno ceno P2. V primeru, da sta ceni P1 in P2 primerljivi, prilagoditve niso potrebne. V primeru, da ceni ne bi bili primerljivi, in bi se med seboj razlikovali, bi bilo potrebno transferno ceno P1 prilagoditi, saj transferna cena v takem primeru ne ustreza neodvisnemu tržnemu načelu.

Zunanje primerljivke je v praksi nekoliko težje najti oziroma pridobiti primerljive podatke o ceni. Metoda primerljivih prostih cen se pogosto uporablja kadar so na voljo primerljive tržne cene oziroma podjetja s primerljivimi proizvodi, v pomoč je lahko na primer tudi cenik končnih proizvodov, če je na voljo.


2. METODA PREPRODAJNE CENE


Metoda preprodajne cene izhaja iz cen, po katerih je blago/sredstvo, ki je bilo kupljeno od povezane osebe, ponovno prodano nepovezani osebi. Primerljiva tržna cena se določi na način, da se od prodajne cene, ki jo prodajalec zaračunava za blago/sredstva nepovezanim osebam, odšteje razlika v ceni, ki jo dosegajo ali bi jo dosegli nepovezani preprodajalci v enakih ali primerljivih okoliščinah na trgu.


Razlika v ceni je razlika med nabavno in prodajno ceno, ki je sestavljena iz prodajnih in drugih operativnih stroškov preprodajalca ter čistega dobička preprodajalca v skladu z opravljenimi funkcijami, ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji. Primerljiva tržna cena se določi s primerjavo razlike v ceni v transakciji ali transakcijah, opravljenih v enakih ali primerljivih okoliščinah med nepovezanimi osebami. Primerjava razlike v ceni se opravi na podlagi:


  • notranje primerjave razlike v ceni – primerjajo se razlike v ceni, dosežene med povezanimi osebami, s tistimi razlikami v ceni, ki so jih dosegle povezane osebe (ali z njimi povezane osebe) z nepovezanimi osebami; ali

  • zunanje primerjave razlike v ceni – primerjajo se razlike v ceni, dosežene med povezanimi osebami, s tistimi razlikami v ceni, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.


  • Praktični primer metode preprodajne cene za notranjo primerjavo:

Podjetje A je prodalo svoji povezani osebi B blago po transferni ceni P1. Podjetje B proda to blago naprej neodvisnemu zunanjemu podjetju C po ceni P2. Razlika v ceni predstavlja preprodajni dobiček za podjetje B. Potrebno je preveriti, ali je preprodajni dobiček ustrezen.


To se naredi na način, da se primerja, kakšen je preprodajni dobiček med nepovezanima podjetjema. Podjetje D proda blago podjetju B, ki ga nato podjetje B preproda naprej podjetju C. Podjetja B, C in D so nepovezana podjetja v odnosu do drugih oseb, kot tudi nepovezana med seboj.


Metodo preprodajnih cen v praksi uporabljajo predvsem distributerji, ki samo preprodajo blago brez opravljanja dodatnih funkcij.


3. METODA DODATKA NA STROŠKE


Metoda dodatka na stroške temelji na stroških, ki so nastali dobavitelju sredstev oziroma storitev v povezani transakciji. Primerljiva tržna cena se določi tako, da se tem stroškom prišteje ustrezen dodatek na strošek nakupa ali proizvodnje sredstev, oziroma stroške storitev pri storitvenem podjetju.


Ustrezen dodatek je tisti, ki ga ali bi ga, v enakih ali primerljivih okoliščinah dosegle na trgu nepovezane osebe. Zagotavljati mora ustrezen dobiček glede na opravljene funkcije, ter s tem povezanimi vloženimi sredstvi in prevzetimi tveganji. Pri ugotavljanju dodatka na stroške dobavitelja oziroma stroškovne osnove se mora zagotoviti primerljivost stroškovnih osnov med primerjanimi transakcijami. Primerjava dodatka na stroške se lahko opravi na podlagi notranje primerjave oziroma zunanje primerjave:


  • notranje primerjave – primerjajo se dodatki na stroške in pri ustrezno primerljivi stroškovni osnovi, doseženi med povezanimi osebami, s tistimi dodatki na stroške, ki so jih dosegle povezane osebe (ali z njimi povezane osebe) z nepovezanimi osebami; ali

  • zunanje primerjave – primerjajo se dodatki na stroške in pri ustrezno primerljivi stroškovni osnovi, doseženi med povezanimi osebami, s tistimi dodatki na stroške, ki jih dosegajo ali bi jih dosegle na trgu nepovezane osebe.


  • Praktični primer metode dodatka na stroške za notranjo primerjavo:


Podjetje A proda proizvod po ceni P1 povezanemu podjetju B, medtem ko nepovezanemu podjetju C proda po ceni P2. Podjetje C opravlja primerljive poslovne funkcije, uporablja primerljiva sredstva in prevzema primerljiva tveganja kot povezano podjetje B. Izračunani računovodski stroški podjetja A so osnova za določitev transferne cene. Stroškom se doda primeren dodatek oziroma pribitek na stroške (ang. »Mark-up«), ki je pridobljen s primerjanjem podobnih situacij na trgu. S tem se izračunata tako transferna cena P1, kot cena P2.


Višino pribitka oziroma dodatka na stroške med povezanima podjetjema A in B je torej potrebno primerjati z uporabljenim pribitkom, ki ga aplicira podjetje A nepovezanemu podjetju C.


Metodo dodatka na stroške primeroma uporabljajo proizvodna ali storitvena podjetja, npr. pri opravljanju inženirskih storitev. Obe družbi imata ustrezen pribitek na svoje stroške zaposlenih, najemnin in drugih stroškov.


Metoda za določanje transfernih cen mora biti izbrana na podlagi že vnaprej določenih kriterijev, vsekakor pa mora davčni zavezanec tudi ustrezno dokazati podlago za izbor metode. Da je izbira pravilne metode za določanje transfernih cen vsekakor pomembna, navaja tudi Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) v svojih pojasnilih o finančnih inšpekcijskih nadzorih na področju transfernih cen. V pojasnilih pojasnjujejo, da se pravilnost oblikovanja transfernih cen v inšpekcijskem nadzoru najprej ugotavlja na podlagi podatkov v pripravljeni dokumentaciji o transfernih cenah. V dokumentaciji mora zavezanec predložiti tudi podatke o uporabi metode za določitev transfernih cen. Metoda mora biti izbrana glede na dejstva in okoliščine posameznega primera. Glavni namen zavezančeve dokumentacije je torej dokazati, da je za določanje cene izbrana ustrezna metoda, in da so cene med povezanimi osebami določene v skladu z neodvisnim tržnim načelom.


V naslednjem članku iz metod določanja transfernih cen sledi še podrobnejši opis metod transakcijskega dobička, ki se v praksi tudi vse bolj pogosto uporabljajo.




Ta dokument (in vse informacije do katerih dostopate preko povezav v tem dokumentu), je namenjen samo informiranju in ne predstavlja pravnega svetovanja. Strokovno pravno svetovanje je potrebno pridobiti pred sprejetjem ali izvajanjem kakršnih koli dejanj, ki so posledica vsebine tega dokumenta.

43 views0 comments