V predhodnem članku Mednarodni standard za določanje transfernih cen – Neodvisno tržno načelo smo predstavili neodvisno tržno načelo, ki je mednarodni standard za določanje transfernih cen, v članku spodaj pa pojasnjujemo analizo primerljivosti, ki predstavlja temelj za pravilno uporabo neodvisnega tržnega načela.
Analiza primerljivosti je del procesa določitve transfernih cen, ki služi kot podlaga za uporabo tržnega načela pri transakcijah med povezanimi osebami.
Zakonodaja ne predpisuje konkretnega postopka izvedbe analize, je pa ta opredeljen v okviru Smernic OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave. Te so delno povzete v Pravilniku o transfernih cenah, v pomoč pa nam je lahko tudi Podrobnejši opis: Transferne cene, ki ga je FURS izdal januarja 2022.
Cilj analize je najti transakcije med nepovezanimi osebami, ki so primerljive transakciji med povezanima osebama. Poskrbeti moramo, da je zagotovljena primerljivost ekonomsko pomembnih značilnosti situacij, ki jih analiza zaobjema. Kot določa 9. člen Pravilnika o transfernih cenah (»Pravilnik«), so transakcije primerljive, če razlike med transakcijami ne morejo bistveno vplivati na dejavnik, ki se preučuje ali pa je mogoče učinke teh razlik dovolj natančno izločiti s sprejemljivo natančnimi prilagoditvami dejavnika, ki se proučuje.
Skladno z drugim odstavkom 9. člena Pravilnika se pri posamezni metodi za določanje primerljive tržne cene preučujejo in uporabljajo zlasti naslednji dejavniki:
- cena, uporabljena v transakciji,
- kosmata marža,
- neto dobiček,
- razdelitev združenega dobička,
- finančni kazalniki.
Pri primerljivosti moramo biti pozorni, da se transakcije presoja v luči ravnanja nepovezanih oseb, ki med primerljivimi transakcijami izberejo tisto, ki je zanje najbolj ugodna, kar predpisuje tudi tretji odstavek 9. člena Pravilnika.
V nadaljevanju so predstavljeni ekonomsko relevantni dejavniki, ki jih je pri primerjavah potrebno upoštevati v skladu s četrtim odstavkom 9. člena Pravilnika. Navedeni dejavniki imajo namreč lahko pomemben vpliv na posamezne transakcije.
Značilnost prenesenih sredstev ali storitev (10. člen Pravilnika)
Razlike v vrednostih sredstev ali storitev so pogosto vsaj delno posledica posebnih značilnosti le teh, kar nam lahko koristi pri ugotavljanju primerljivosti transakcij med povezanimi in nepovezanimi osebami. Najpomembnejše značilnosti so:
- pri sredstvih (razen neopredmetenih sredstvih): fizične lastnosti, kakovost, zanesljivost, razpoložljivost in količina dobave;
- pri storitvah: vrsta in obseg;
- pri neopredmetenih sredstvih: oblika transakcije, vrsta sredstva, trajanje in stopnja zaščite pravic ter pričakovane koristi od uporabe.
Ustrezne prilagoditve, če je le mogoče, so potrebne pri metodi primerljivih prostih cen, saj lahko že majhne razlike v značilnostih sredstev in storitev vplivajo na ceno in posledično na primerljivost. Preostali transakcijski metodi in metode transakcijskega dobička so manj občutljive na razlike v značilnostih sredstev in storitev, vendar primerljivosti pri izbiri teh metod ni nujno potrebno zanemariti, ker so lahko razlike posledica različnih vloženih sredstev, različnih prevzetih tveganj in različnih opravljenih funkcij.
Analiza funkcij (11. člen Pravilnika)
Plačilo podjetja nepovezani osebi navadno predstavlja nadomestilo za funkcije, ki jih slednja ob upoštevanju prevzetih tveganjih in vloženih sredstvih opravlja. Pri primerjavi transakcij med povezanimi in nepovezanimi osebami moramo biti tako pozorni na funkcije, ki jih prevzemata stranki.
Z analizo je potrebno ugotoviti glavne funkcije, vrsto vloženih sredstev in prevzeta tveganja.
Običajno se primerjajo: oblikovanje, proizvajanje, servisiranje, sestavljanje, raziskave in razvoj, distribucija, nabava, transport, trženje, oglaševanje, upravljanje in financiranje. Kadar proučevana družba opravlja več funkcij, je ekonomska pomembnost funkcij ključna za primerjavo, kar lahko razberemo iz pogostosti, narave in vrednosti le-teh. Primerljivost lahko izboljšamo z dodatnimi prilagoditvami glede na razlike transakcije. V primeru prevelikih razlik po prilagoditvah pa se take transakcije med nepovezanimi osebami izloči.
Ključni podatki, ki jih je potrebno upoštevati pri sredstvih v skladu z 12. členom Pravilnika, so uporaba neopredmetenih sredstev velike vrednosti in finančnih sredstev, vrsta vloženih proizvajalnih sredstev (npr. stroji in oprema) ter njihove ključne lastnosti (npr. tržna vrednost, starost, kraj razpolaganja, patenti…).
Pri vrstah tveganj moramo biti pozorni na tržna tveganja, tveganja v povezavi s sredstvi, tveganja glede vlaganj v raziskave in razvoj, kreditna tveganja, finančna tveganja, itd., kot jih določa 13. člen Pravilnika.
Za natančno določitev funkcij, ki jih povezana oseba opravlja, je potrebno poznati organizacijsko strukturo skupine, katere del je ta oseba, da lahko iz nje razberemo funkcije osebe na ravni skupine.
Pogodbeni pogoji (14. člen Pravilnika)
Poslovno razmerje med neodvisnima strankama je posledica obojestranskega pričakovanja koristi. Pogodbeni pogoji v teh primerih jasno določajo delitev odgovornosti, koristi in tveganj. Pregled pogodbenih pogojev je zato ključnega pomena pri primerjavi transakcij. Vendar samo primerjava pogojev ne zadošča, potrebno je preveriti ali stranki v praksi upoštevata dogovorjene pogoje. V primeru, da pogoji niso opredeljeni v pogodbi, se le-te lahko razbere iz raznih sporočil med strankama ali pa iz ravnanja obeh strank.
Gospodarske okoliščine (15. člen Pravilnika)
Cene enakih storitev ali blaga se lahko med trgi razlikujejo, zato je potrebno zagotoviti primerljivost trgov, na katerih delujejo podjetja, ki jih primerjamo. Ob tem si lahko pomagamo tudi s prilagoditvami. Na primerljivost vplivajo predvsem gospodarske okoliščine, med drugim:
- kupna moč porabnikov,
- vrsta in obseg državnega poseganja v gospodarstvo,
- čas opravljene transakcije (datum in ura),
- geografska lokacija in velikost trgov,
- transportni stroški,
- stopnja konkurence na teh trgih,
- razpoložljivost nadomestnih izdelkov in storitev (in tveganje, da jih ni),
- raven ponudbe in povpraševanja na trgu kot celoti in na posameznih območjih,
- stroški proizvodnje skupaj s stroški dela in kapitala ter zemljišča,
- raven prodaje na trgu (na primer prodaja na drobno ali na debelo),
- obstoj ciklov.
Poslovne strategije (16. člen Pravilnika)
Pomemben vpliv na primerljivost transakcij imajo tudi poslovne strategije, ki jih podjetja zasledujejo. Podjetje lahko nekaj časa izvaja poslovno strategijo, posledica katere je manjši trenutni dobiček, vendar pričakuje večje prihodnje dobičke. Primer tega je, ko podjetje vstopi na nov trg ali ko želi povečati tržni delež, lahko nekaj časa prodaja svoje blago ali storitve po nižji ceni, kot bi bila sicer dosežena na tem trgu. Davčni organi zato ugotavljajo ali podjetje deluje skladno s predstavljeno strategijo in ali so tveganja in posledično stroški med podjetjema razdeljeni v skladu z dejstvom, da eno iz med njiju nosi stroške poslovne strategije.
Drugi dejavniki (18. in 20. člen Pravilnika)
Pri določanju primerljive tržne cene in morebitnih odstopanjih je treba biti pozoren tudi na transakcije pri katerih se ustvarja izguba ter na vplive vladne politike. V prvem primeru je treba preučiti ali nepovezane osebe v isti transakciji ustvarjajo dobiček oziroma ali bi bile pripravljene prenašati izgube, ki nastajajo v transakciji, ki jo analiziramo. Na primerjavo pa vplivajo tudi morebitni vplivi vladne politike, ki imajo vpliv na vrednost transakcije, npr. usmerjanje cen in obrestnih mer, subvencije, nadzor nad plačami, protidampinške dajatve, devizni nadzor, nadzor nad plačili licenčnin in podobne politike.
Smernice OECD proces izvajanja analize primerljivosti opisujejo kot serijo naslednjih devetih korakov, od katerih je morda potrebno korake 5-7 večkrat ponoviti, da pridemo do zadovoljivih rezultatov:
1. določitev časovnega obdobja, ki ga analiza zaobjema;
2. široko zasnovana analiza okoliščin, v katerih deluje davčni zavezanec;
3. izvedba analize funkcij na povezani transakciji, z namenom kasnejše izbire testne stranke, določitve metode , finančnih kazalnikov za primerjavo in pomembnih dejavnikov primerljivosti;
4. preučitev morebitnih obstoječih notranjih primerljivk;
5. določitev razpoložljivih virov informacij o zunanjih primerljivkah, ko so takšne zunanje primerljivke z upoštevanjem njihove relativne zanesljivosti pomembne;
6. izbira najprimernejše metode za določanje transfernih cen in, skladno z izbrano metodo, določitev ustreznih finančnih kazalnikov;
7. identifikacija možnih primerljivk na podlagi določenih ključnih lastnosti, ki jih mora transakcija med nepovezanimi osebami izpolnjevati, da se v skladu z dejavniki izbranimi v 3. točki lahko šteje za primerljivo;
8. določitev in izvedba prilagoditev primerljivk, kjer je to potrebno;
9. interpretacija in uporaba zbranih podatkov za določitev plačila po neodvisnem tržnem načelu.
Uporaba razpona primerljive tržne cene (21. člen Pravilnika)
Ob uporabi najustreznejše metode ali več metod običajno dobimo razpon vrednosti, kjer so vse vrednosti enako primerljive s povezano transakcijo. Če je rezultat pridobljen na podlagi manj zanesljivih oziroma natančnih podatkov, se primerljiva tržna cena določi znotraj interkvartilnega razpona (iz celotnega razpona se izloči 25 % najvišjih vrednosti in 25 % najnižjih vrednosti), za primerljivo tržno ceno pa se lahko uporabi mediana (srednja vrednost razpona).
Kadar razpolagamo z zanesljivimi notranjimi primerljivkami, tj. transakcija med našo testirano družbo in nepovezano osebo, lahko analizo primerljivosti izvedemo na podlagi teh podatkov. Kadar pa notranjih primerljivk nimamo, se moramo poslužiti zunanjih primerljivk, tj. transakcij med nepovezanima osebama.
Običajno so vir teh informacij komercialne baze podatkov, npr. Amadeus, TP Catalyst, Orbis itd., ki vsebujejo širok nabor podatkov za veliko število družb. Tovrstne baze s podatki pokrivajo praktično cel svet in omogočajo natančen izbor želenih podatkov. Letna naročnina za tako bazo tudi ni ugodna in posledično za lastno uporabo podjetij, ki se ne ukvarjajo s tem področjem niti ni smiselna.
Baze podatkov lahko precej olajšajo pridobivanje podatkov, vendar Smernice OECD v točki 3.33 opozarjajo, naj količina primerljivk ne nadomesti kvalitete izbranih primerljivk. V Podrobnejšem opisu FURS navaja, da za analizo primerljivosti zadostuje od 5 do 30 ustreznih primerljivk.
Analiza primerljivosti se izvaja vsako leto za bistvene transakcije v podjetju, katerih značilnosti se morebiti vsako leto tudi dovolj spremenijo. Če gre za manj bistvene oz. stabilne transakcije, pa je dovolj, da se poglobljena analiza izvede vsaka 3 leta (običajna praksa). Vsako leto se nato izvede zgolj posodobitev podatkov, kjer se uporabi iste primerljivke (podjetja), ki so bile izbrane v prvotni analizi, s posodobljenimi finančnimi podatki pa izračunamo nov razpon tržnih cen.
Priprava primerjalne analize je proces, ki zahteva precej veščin in izkušenj. V zgoraj napisanem je navedenih kar precej stvari na katere moramo biti pozorni. Doseči moramo čim bolj primerljiv rezultat, saj le v tem primeru lahko pridemo do pravilnih transfernih cen. Glede na to, da so končni presojevalec primerjalne analize davčni organi in malomarnost na tem področju lahko privede tudi do kazni, je pravilnost procesa še kako pomembna.
Ker je zgoraj napisano le povzetek obsežnih pravil, vam svetujemo, da se za morebitne dodatne podatke in pomoč obrnete na izkušega strokovnjaka.
V naboru naših novic preberete tudi ostale članke na temo transfernih cen, kot so metode določanja transfernih cen, vnaprejšnji cenovni sporazumi (APA), ter posebni preudarki glede storitev v skupini - opravljanje storitev med povezanimi osebami.
Ta dokument (in vse informacije do katerih dostopate preko povezav v tem dokumentu) je namenjen zgolj informiranju in ne predstavlja pravnega svetovanja. Prav tako so se lahko navedena dejstva od datuma objave spremenila. Pred sprejetjem ali izvajanjem kakršnih koli dejanj je potrebno pridobiti strokovno pravno svetovanje.