Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Dodatek se povečuje s številom let delovne dobe in je nagrada delavcu za njegove izkušnje. V nadaljevanju ZDR-1 v 222. členu določa, da delavci, ki so imeli ob uveljavitvi ZDR-1 pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo določeno drugače. S kolektivno pogodbo je torej mogoče določiti drugačno višino dodatka na delovno dobo in način upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo.
Kolektivna pogodba je namenjena podrobnejšemu urejanju pravic in obveznosti delavcev in delodajalcev, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Je svoboden izraz volje, saj velja načelo prostovoljnega kolektivnega pogajanja, vendar ne sme biti v nasprotju z zakonom – delavcem lahko podeli samo več pravic kot jih daje zakon (drugi odstavek 9. člena ZDR-1, 4.člen ZKolP). Stranke vsebino, veljavnost in prenehanje kolektivnih pogodb ureja Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP), evidenco kolektivnih pogodb pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Katera morebitna kolektivna pogodba velja za podjetje je odvisno od šifre glavne dejavnosti podjetja, ki je vpisana v Poslovnem registru Slovenije. Evidenca kolektivnih pogodb je dostopna na spletni strani omenjenega ministrstva: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/delovna_razmerja_in_pravice_iz_dela/socialno_partnerstvo/evidenca_kolektivnih_pogodb/
Nekaterih delodajalcev pa ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, zato se postavi vprašanje, kako določiti višino dodatka. Dejstvo, da delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti ne pomeni, da delavci zaposleni pri njemu niso upravičeni do izplačila dodatka za delovno dobo. V tovrstnih primerih mora delodajalec v svojih internih aktih ali s sklepom določiti višino dodatka. Višina dodatka se določi glede na primerljive kolektivne pogodbe ali kolektivne pogodbe, ki so najbližje njegovi dejavnosti. Višina dodatka za delovno dobo torej ni prepuščena samovolji delodajalcev.
Če ste se kdaj vprašali, koliko svobode imajo socialni partnerji pri urejanju dodatka na delovno dobo v kolektivnih pogodbah, je Vrhovno sodišče decembra lani, po petih letih negotovosti, podalo odgovor na to vprašanje. S sodbo VIII Ips 168/2018 (http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/2015081111425226/ ) je bila sprejeta pomembna odločitev glede razlage pravil o dodatku za delovno dobo, ki je spremenila dosedanje razumevanje tega dodatka.
Omenjena sodba se nanaša na Kolektivno pogodbo za kovinsko industrijo (natančneje na njen 48. člen), ki določa pravico do dodatka za delovno dobo v višini 0,6 %, vendar le za leta delovne dobe, ki jih je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu. Delodajalec (toženec) je delavcu (tožniku) do določenega datuma pri plači obračunaval tako dodatek za skupno delovno dobo (v višini 0,5 %) kot tudi dodatek za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu (v višini 0,6 %), nato pa zaradi pravila kolektivne pogodbe z obračunom in izplačevanjem dodatka za skupno delovno dobo prenehal, nadaljeval pa z izplačevanjem dodatka za delovno dobo pri delodajalcu. Delavec je zoper delodajalca vložil tožbo ter zahteval tudi izplačilo dodatka za skupno delovno dobo. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v presojo dobilo dve zadevi (Pdp 916/2017 in Pdp 935/2017), ki sta se nanašali na določbo iz 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije in zavzelo stališče, da je kolektivna pogodba nezakonito skrajševala upoštevno delovno dobo, za katero se priznava dodatek za delovno dobo. S to razlago je sodišče nasprotovalo pravnemu mnenju št. 1001-381/2018-2, ki ga je podalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (https://www.zds.si/sl/o-zds/novice/dodatek-za-delovno-dobo-pravno-mnenje-mddsz/ ). Višje delovno in socialno sodišče je pojasnilo, da kolektivna pogodba lahko določi nižjo višino dodatka za delovno dobo, ne sme pa določiti krajšega obdobja delovne dobe, ki se delavcu upošteva pri obračunu dodatka na delovno dobo. Svoje stališče je sodišče utemeljilo s tem, da če bi zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo res imel v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi to izrecno in nedvoumno določal. Po mnenju sodišča bi tako morali delodajalci upoštevati skupno delovno dobo, ne glede na morebitne drugačne določbe KPD.
Vrhovno sodišče (sklep VIII DoR 56/2018-7 in sklep VIII Dor 55/2018-7) je zoper odločitev dopustilo revizijo v naslednjih vprašanjih:
− ali se prvi odstavek 129. člena ZDR-1 lahko razlaga edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca;
− ali se določba tretjega odstavka 9. člena ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1, ki omogoča drugačno ureditev dodatka za delovno dobo, nanaša zgolj na višino tega dodatka ali pa tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna in
− ali je pravilno, da se ne upošteva tisti del 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka?
Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje ter potrdilo stališče MDDSZ in socialnih partnerjev. V jedru odločbe je pojasnilo, da je določba 129. člena ZDR-1 pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo. Stranke kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti tako samostojno uredijo tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek.
V kolikor vas oz. vašega podjetja ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti iz evidence kolektivnih pogodb, vam predlagamo, da višino dodatka na delovno dobo uredite s sklepom ali pa v svojih internih aktih. Pri tem morate na podlagi načela enakosti upoštevati velikost dodatka, določenega v kolektivni pogodbi dejavnosti, ki je najbolj primerljiva z vašo dejavnostjo ali določenega v kolektivni pogodbi dejavnosti, ki bi vas zavezovala, če bi imela razširjeno veljavnost. Pri tem je treba paziti, da delavci, ki so imeli na dan začetka vejave ZDR-1 (12.4.2013), dodatek v velikosti 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo dejavnosti določeno drugače (222. člen ZDR-1).
Ta dokument (in vse informacije do katerih dostopate preko povezav v tem dokumentu) je namenjen zgolj informiranju in ne predstavlja pravnega svetovanja. Prav tako so se lahko navedena dejstva od datuma objave spremenila. Pred sprejetjem ali izvajanjem kakršnih koli dejanj je potrebno pridobiti strokovno pravno svetovanje.